Ko sem bila še najstnica in sem živela doma pri starših, so se nekega dne pred našo hišo ustavili štirje švicarski avtomobili. Bili so kajakaši začetniki, ki so prišli v Slovenijo na dopust in da bi se naučili voziti kajak, vodil jih je že starejši možakar, ki je znal angleško. Pod našo hišo je tekla manjša reka, poleg je bil travnik, ki je bil v naši lasti. Ta prostor jih je očaral, zato so nas prosili, če lahko en teden kampirajo na našem travniku, da bi se učili voziti kajak v tem predelu, kjer je bila reka mirna.
Ker so bili videti zelo prijetno, sta jima starša dovolila, da se utaborijo pod našo hišo. Vsak je imel s sabo svoj kajak in vsak dan so pridno vadili. Včasih so nas zvečer povabili na skupno druženje, kadar niso bili preutrujeni. V pogovoru z njimi sem se naučila tudi nekaj nemških besed. Bili so prijetna popestritev v naši majhni vasici, kjer se po navadi ni dogajalo nič posebnega.
Peti dan je bilo v vodi slišati kričanje, zato sem šla pogledati kaj se dogaja. Razložili so mi, da se igrajo neko igro izpadanja. Vsak v svojemu kajaku poskuša prevrniti sosedov kajak in tisti, ki na koncu edini ostane pokonci, je zmagovalec. Prvo igro so ravno zaključili, povabili so me, da se jim pri naslednji igri pridružim, čeprav bi prvič sedla v kajak.
Sprejela sem igro, malo negotova sedla v kajak in se pri igri borila do onemoglosti, tako da sem na koncu pokonci ostala samo še jaz. Njihov vodja me je vprašal, če sem to že kdaj prej počela, ker sem bila tako dobra. Jaz pa sem se samo nasmejala in jim razložila, da me je bilo grozno strah, da se moj kajak prevrne, ker se ne bi znala več obrniti. Oni so to vadili že cel teden, jaz pa nisem vedela kaj naj v tem primeru naredim. Tako sem zaradi strahu bila glavna zmagovalka.…
