Pri raziskovanju kraških jam smo se znašli v svetu popolne teme, kjer naravne svetlobe ni in je tudi ne more biti. Edini vir svetlobe, na katerega smo se lahko zanesli, so bile naglavne svetilke. Prav zaradi tega smo jih morali uporabljati neprekinjeno, kar nam je omogočilo, da smo dodobra spoznali njihove tehnične značilnosti in njihovo dejansko uporabnost na terenu v izjemno težkih razmerah.
Že ob vstopu v jamo smo občutili, kako pomembno je, da imamo naglavne svetilke. Tema je bila gosta in tiha, vsak korak pa je zahteval popolno zbranost. Tukaj so nam naglavne svetilke omogočale, da smo imeli roke proste, kar je bilo pomembno pri hoji po spolzkih tleh, plezanju čez skale in držanju za varovala. Snop svetlobe je sledil našemu pogledu in osvetljeval prav tisto, kamor smo usmerili pozornost. Med raziskovanjem smo opazili razlike med posameznimi svetilkami: nekatere so imele močnejši snop svetlobe, ki je segel globoko v temo in razkril kapnike ter jamske dvorane, druge pa so nudile širšo osvetlitev, primerno za orientacijo in gibanje v skupini. Pomembna lastnost se je izkazala tudi možnost nastavitve svetilnosti, saj smo lahko prilagajali moč svetlobe glede na potrebe in tako varčevali z energijo baterij.
Posebno pozornost smo namenili tudi trpežnosti. Vlažno okolje, kapljanje vode in prah so predstavljali velik izziv za tehnično opremo; naše naglavne svetilke pa so bile vodoodporne, robustno izdelane in so se izkazale za zelo zanesljive, saj so delovale brez težav skozi celotno raziskovanje. Udobje nošenja je bilo prav tako zelo pomembno, saj smo jih imeli na glavi več ur. Nastavljivi trakovi in majhna teža so prispevali k temu, da nas niso ovirale pri gibanju.
Ko smo se po dolgem času vrnili na dnevno svetlobo, smo se šele zavedali, kako zelo smo se med raziskovanjem zanašali na naglavne svetilke. Brez njih raziskovanje kraških jam ne bi bilo mogoče.