Z olivnim oljem imam poseben odnos, ki se je začel že v otroštvu. Moja nona je vedno govorila, da je dobra jed brez olivnega olja kot pesem brez melodije. Spomnim se, kako je vsako jesen čakala na sveže stisnjeno olje od sorodnikov iz Istre. V kuhinji je imela poseben kotiček, kjer je stala velika temna steklenica, ovita v papir, da svetloba ne bi uničila njegove kakovosti.
Takrat sem kot otrok okus olivnega olja doživljala kot nekaj samoumevnega – z njim je bila začinjena solata, prelite pečene paprike, pokapljane testenine ali kar kos kruha za malico. Ko sem se kasneje odselila, sem še vedno kupovala olivno olje, a pogosto tista najbolj poceni iz trgovine. Šele ko sem dobila v dar butično olivno olje od prijateljev iz Dalmacije, sem se spomnila, kaj pomeni pravi okus.
Od takrat naprej si izbiram olivno olje bolj premišljeno. Obiščem lokalne proizvajalce, poskusim različne sorte, berem etikete in iščem vonj po sveže pokošeni travi, rahlo grenkobo in tisto blago pikantnost, ki jo začutiš v grlu. Danes imam vedno doma vsaj dve različni steklenici, eno za kuhanje in drugo za posebne trenutke, ko ga z užitkom pokapljam po mocareli ali hrustljavem kruhu.
Olivno olje zame ni več samo sestavina. Je del navade, del družinske tradicije, del zavedanja, kaj dam na krožnik. In vsakič, ko odprem novo steklenico in zavoham tisti značilni, bogati vonj, se za trenutek vrnem v nonino kuhinjo, kjer se je vse skupaj začelo.
Z leti sem začela olivno olje uporabljati tudi zunaj kuhinje, kot naravno nego za suho kožo, za odstranjevanje ličil ali celo kot dodatek kopeli. Včasih se z njim namažem po rokah, ko mi zmanjka kreme in me vedno znova preseneti, kako dobro deluje. Olivno olje mi je postalo več kot samo začimba, je simbol kakovosti, povezanosti z naravo in preprostosti. In najbolj cenim prav to: da nekaj tako osnovnega lahko ostane tako dragoceno.…